Domače zelje ali super hrana iz drugih kontinentov?

Kako se počuti banana?

Njen dom je monokulturni nasad. Kamorkoli pogleda, vidi samo bananovce. Prijatelja, ki bi ji delal družbo, ji pomagal pri rasti,  preganjal škodljivce in jo varoval pred boleznimi ne pozna. Obsojena je na milost in nemilost ljudi. Otroštva ne doživi, saj jo obilno umetno gnojenje prisili v prehitro odraščanje. Zaradi šibkosti in nagnjenosti k boleznimi jo ljudje radi zdravijo na svoj način. V času pubertete prekinejo vez med materjo in še zeleno najstnico. Začne se njena pot v svet. Najprej jo lepotno obdelajo, saj mora po dolgi in naporni poti na cilj prispeti kot iz škatlice. Nekje med dolgo vožnjo se preobrazi v rumeno lepotico. Če na cilju ustreza kriterijem naročnika, konča na policah supermarketov, če ne, pa prav hitro lahko pristane na smetišču. To je življenje povprečne banane, podobno zgodbo pa doživi tudi ostalo uvoženo sadje ali zelenjava.

Zakaj torej lokalno in sezonsko? Ker je uvožena hrana energetsko izčrpana. Vizualno sicer lepa in popolna, a mrtva v svojem bistvu.

Premalokrat se zavedamo, da nas hrani prav živost rastline. Srečna in zadovoljna rastlina je atomska bomba zdravja. Hrana, ki jo pridelamo sami je prežeta z našo ljubeznijo, skrbnostjo in predanostjo. Verjamemo ali ne,  a nas korenje, ki smo ga vzgojili sami, pozna bolje kot marsikateri znanec. Prepozna naše prednosti in slabosti ter nam skuša pomagati. To je njegova zahvala za našo skrb. Hrana iz domačega vrta tako prilagodi razmerje vitaminov, mineralov in drugih snovi v sebi, da pomaga vzdrževati pravilno ravnovesje v našem telesu. Narava ni sebična in ne igra na karto ekskluzivnosti. Vse kar potrebujemo za zdravo življenje, raste v naši bližnji okolici. Potrebujemo le odprtega duha in gumijaste škornje.