Koruza pokovka
Le kdo ne pozna kokic, tistih malih belih oblačkov, ki se
skrivajo v rumenem zrnju? Ste se že kdaj vprašali, kaj pravzaprav sploh so
kokice in kako nastanejo. Pri meni je prevladovalo prepričanje, da so pokajoča
presenečenja na nek, meni neznan način, industrijsko obdelana zrna navadne
koruze, ki jih nevemkako programirajo, da se razpočijo v oblačke. Sama kemija
torej, sem si govorila. Res se nikoli nisem resno ukvarjala s tem vprašanjem, do pred kratkim, ko sem na
polici med semeni zagledala seme za koruzo pokovko. Sledil je »aha trenutek« in
vrečka je bila že na blagajni. Kokice so torej zrna koruze pokovke, ki ob segrevanju
v vročem olju ali suhi toploti počijo in se napihnejo. Pravzaprav čisto naravna reč.
S koruzo sem imela slabe izkušnje, saj mi v prejšnjih letih
sladka koruza nikakor ni uspela. Pa tako nezahtevna naj bi bila… Seme pokovke
sem sejala direktno v zemljo, saj smo bili že globoko v mesecu maju. Po
navodilih strokovnjakov sem bogato gnojila (uležan hlevski gnoj) in jo obsadila
z dobrimi sosedi (fižol, kumare, kapucinke). Priporočljivo je sajenje različnih
sort koruze na enem vrtu v vsaj 10 dnevnem razmiku, da zaradi medsebojnega opraševanja
rastline ne izgubijo svojih prvotnih lastnosti.
Okopavati sem pozabila, zato je veter plitke korenine koruze razmajal in
so potrebovale oporo. Na vsaki rastlini sta zrasla 2 storža. Pušenjakova
pravi, da koruzo pokovko obiramo, ko so zrna suha. Zrnja oluščimo, razgrnemo in
shranimo za mesec dni v hladen, a zračen prostor. Večkrat preizkusimo, če zrnje
lepo poka. Ko dosežemo željen rezultat, zrnje pospravimo v suh in temen
prostor. Če pokajo slabo, sušimo naprej. A če je zrnje presušeno, ne bo pokalo.
(Miša Pušenjak: Zelenjavni vrt, 301)
Po mojih izkušnjah pokajočega trenutka ni lahko ujeti. moje kokice pokajo slabo, pa ne vem, ali so suhe preveč ali premalo. Vsekakor pa so zdrav, polnozrnat prigrizek, če jih seveda ne utopimo v olju, soli ali sladkorju.
Komentarji
Objavite komentar